395px

Mendigo

Adi Smolar

klošar

Sem klošar, še sam ne vem od kdaj,
od vekomaj, se mi že zdi,
nè nimam, nè noèem, tako je, pa kaj,
nekako vseen se živi.

Povsod me dovolj je in ni me nikjer,
so klošarske èudne poti,
nenehno me vodi v življenju nemir,
pijaèa pa me umiri.

Vèasih sem tukaj in drugiè drugje,
popivam brez misli in sanj,
nikdar me ne brigajo drugi ljudje
in tudi jaz njim sem neznan.

Že dolgo odrinjen na stranski sem tir,
le veter mi boža obraz,
pokriva nebo me al cajteng papir,
zbudi pa me sonce al mraz.

Ko huda bo zima,
bom zmrznu nekje,
nikomur ne bo nè hudo,
nihèe se ne joèe,
ko kloar umre,
morda je še bolje tako.

Nikar me ne vprašaj,
kaj krivo je blo,
zakaj in kdaj tak sem postal,
jaz klošar sem bil,
klošar sem zdaj
in klošar bom zmerom ostal.

Mendigo

Sem mendigo, não sei desde quando,
de sempre, já me parece,
não tenho, não quero, assim é, e daí,
de algum jeito ainda se vive.

Em todo lugar é suficiente e não estou em lugar nenhum,
existem estranhas rotas de mendigo,
constantemente me leva a um desassossego na vida,
alcoól me acalma.

Às vezes estou aqui e noutras em outro lugar,
bebo sem pensar e sem sonhos,
jamais me importo com os outros
e também sou desconhecido para eles.

Já faz tempo que estou jogado na margem,
apenas o vento acaricia meu rosto,
cobre o céu com papel de jornal,
e o sol ou o frio me despertam.

Quando o inverno for severo,
vou congelar em algum lugar,
não vai doer a ninguém,
ninguém vai chorar,
quando o mendigo morrer,
talvez seja melhor assim.

Não me pergunte,
qual foi a culpa,
por que e quando me tornei assim,
eu fui mendigo,
eu sou mendigo agora
e sempre serei um mendigo.

Composição: