Kompleksomanija
Na smrt sem se prestrašu,
ko prviè sem spoznal,
da dolga suha prekla iz otroka sem nastal.
In da moj velik nos bolj krivo se drži,
in frizura moja vse povprek štrli.
Madonca, saj sem grši
kot zvonar v Notre Dame,
me nobena ženska marala ne bo!
Pa sem zastokal:
O, mama, kaj naj nardim,
o, mama, kaj naj nardim,
mama mama mama mama
o, mama, kaj naj nardim,
kako le kompleksov se znebim?!
Prijatelj mi je djal:
je s tabo v redu vse in prav.
Poglej ta špeh, ki name se z leti je nabral,
in pleša mi ratuje, se preveè znojim,
ko je najmanj treba, pa na vso moè zardim.
Madonca, saj sem grši
kot zvonar v Notre Dame,
me nobena ženska marala ne bo!
Pa sva oba zastokala:
O, mama, kaj naj nardim,
o, mama, kaj naj nardim,
mama mama mama mama
o, mama, kaj naj nardim,
kako le kompleksov se znebim?!
Prisedu je prijatelj, je dejal:
èist vredu sta oba,
poglejta raje mene, mene reveža.
Ušesa mi štrlijo, zobje vsi krivi so,
najhuj pa je, da spadam med pigmejsko nacijo.
Madonca, saj sem grši
kot zvonar v Notre Dame,
me nobena ženska marala ne bo!
Pa smo vsi trije zastokali:
O, mama, kaj naj nardim,
o, mama, kaj naj nardim,
mama mama mama mama
o, mama, kaj naj nardim,
kako le kompleksov se znebim?!
Tri ure smo ga pili,
vsak v mraène misli ujet,
potem pa smo poèasi k sebi prišli spet.
Opazoval smo ženske, to bil je šele hec,
a veste, na konc koncev je luštno biti dedc.
Ženske so še slabše, èist vsaki kaj fali,
se bo za vsacga našla kakšna,
lahko smo brez skrbi!
Takrat so pa ženske zastokale:
O, mama, kaj naj nardim,
o, mama, kaj naj nardim,
mama mama mama mama
o, mama, kaj naj nardim,
kako le kompleksov se znebim?!
Kako le kompleksov se znebim?!
Complexomania
Na morte sem sem sem prestrašu,
como se eu fosse o primeiro a perceber,
que a longa seca me transformou em criança.
E que meu grande nariz se segura torto,
e meu cabelo todo bagunçado se destaca.
Poxa, sou mais feio
que o sino da Notre Dame,
nenhuma mulher vai me querer!
E eu só suspirei:
Oh, mãe, o que eu faço,
oh, mãe, o que eu faço,
mãe mãe mãe mãe
oh, mãe, o que eu faço,
como me livrar dos complexos?!
Um amigo me disse:
tá tudo certo com você, relaxa.
Olha essa barriga, que foi se acumulando com o tempo,
e eu fico suando, dançando, me atrapalhando,
quando menos preciso, eu fico todo vermelho.
Poxa, sou mais feio
que o sino da Notre Dame,
nenhuma mulher vai me querer!
E nós dois suspiramos:
Oh, mãe, o que eu faço,
oh, mãe, o que eu faço,
mãe mãe mãe mãe
oh, mãe, o que eu faço,
como me livrar dos complexos?!
Meu amigo se sentou e disse:
vocês dois estão de boa,
melhor olhem pra mim, esse pobre coitado.
Minhas orelhas são grandes, meus dentes todos tortos,
e o pior é que eu pareço um pigmeu.
Poxa, sou mais feio
que o sino da Notre Dame,
nenhuma mulher vai me querer!
E nós três suspiramos:
Oh, mãe, o que eu faço,
oh, mãe, o que eu faço,
mãe mãe mãe mãe
oh, mãe, o que eu faço,
como me livrar dos complexos?!
Tomamos bebida por três horas,
cada um preso em seus pensamentos sombrios,
mas depois fomos voltando a nós mesmos.
Observamos as mulheres, foi só uma piada,
e no final das contas, é bom ser homem.
As mulheres são ainda piores, cada uma tem suas falhas,
sempre tem alguém pra cada um,
podemos ficar tranquilos!
Então as mulheres suspiraram:
Oh, mãe, o que eu faço,
oh, mãe, o que eu faço,
mãe mãe mãe mãe
oh, mãe, o que eu faço,
como me livrar dos complexos?!
Como me livrar dos complexos?!