Soboka Frajla
Na vasi je ivela, olat se ni smela,
Oe je odloil, da kmetica bo.
Je delala vsak dan od jutra do veera,
Sedemnajst ji let je le bilo.
Vekrat zrla je z goric v smeri mesta,
Tja odla je vsa mladina iz vasi.
Tudi njo vabila je v daljavi cesta,
Verjela je, da v mestu lepe se ivi.
Meana je spoznala, sploh ga ni ljubila,
A je dovolila, da si jo je vzel,
Ker ji je obljubljal, ko jo je poljubljal:
"e pride k meni v mesto, zate bom skrbel."
Bila, bila bi frajlica,
Po mestu bi pancirala,
Poznala bi te sobota,
Bila, bila bi frajlica.
Bila, bila bi frajlica,
Po mestu bi pancirala,
Poznala bi te sobota,
Bila, bila bi frajlica.
Ni ni premiljevala, k njemu je zbeala,
Jo z oblekami, z nakitom je prekril.
Ljudem se je kazala, res bila je zala,
A e kmalu se mean je spremenil.
Pijan jo je pretepal, v sobo jo zaklepal,
Je krial na njo, kako je vse drago.
Ko se je zlomila in mu pritrdila,
Zael prodajat mokim njeno je telo.
Kmalu je postala znana med meani
Kot dekle kdo ve od kod, ki rada da.
Obdajali so jo obrazi nasmejani,
Za hrbtom pa so rekli: "frajla soboka."
Sedaj si prava frajlica,
Po mestno si obleena,
Pozna te cela sobota,
Sedaj si prava frajlica.
Sedaj si prava frajlica,
Po mestno si obleena,
Pozna te cela sobota,
Sedaj si prava frajlica.
Iz gostiln v sobo in nazaj v gostilne,
To postala je za njo edina pot.
Mirno je leala, v mislih stran beala,
Ko po njej se valjal je bogat gospod.
Ez kakno leto se je udno spremenila,
Se nihe ji ve pribliati ni smel.
Posedala je sama, v zvezdi vinjak pila
In nato deeven jo veer je vzel.
Nali so jo mrtvo ribii ob muri,
Voda ji povsem izprala je obraz.
Vendar so vedeli to soboka je frajla,
So spoznali jo po dolgi kiti las.
Poivaj v miru frajlica,
Deklica zala prekmurska,
Spoznala mnogo si gorja,
Poivaj v miru frajlica.
Poivaj v miru frajlica,
Deklica zala prekmurska,
Spoznala mnogo si gorja,
Poivaj v miru frajlica.
Poivaj v miru frajlica.
Menina Livre
Na vila ela cresceu, não se atreveu,
Ele decidiu que a camponesa vai.
Trabalhou todo dia, da manhã até a noite,
Só dezessete anos ela tinha.
Vez ou outra olhava da colina pra cidade,
Pra lá ia toda a juventude da vila.
Ela também foi chamada pela estrada distante,
Acreditou que na cidade a vida era bela.
Conheceu um cara, nem o amava,
Mas deixou que ele a levasse,
Porque ele prometia, enquanto a beijava:
"Se você vier pra cidade, eu vou cuidar de você."
Era, era pra ser uma menina livre,
Pelas ruas ia desfilar,
Toda a cidade ia te conhecer,
Era, era pra ser uma menina livre.
Era, era pra ser uma menina livre,
Pelas ruas ia desfilar,
Toda a cidade ia te conhecer,
Era, era pra ser uma menina livre.
Não pensou duas vezes, pra ele correu,
Com roupas e joias ele a cobriu.
Para as pessoas ela se mostrava, realmente era linda,
Mas logo o cara mudou.
Bêbado ele a espancava, a trancava no quarto,
Gritava pra ela, como tudo era caro.
Quando ela se quebrou e concordou com ele,
Começou a vender seu corpo pra ele.
Logo ficou famosa entre os caras
Como a garota de quem ninguém sabe de onde vem, que adora dar.
Rostos sorridentes a cercavam,
Mas por trás diziam: "menina livre e perdida."
Agora você é uma verdadeira menina livre,
Pelas ruas está vestida,
Toda a cidade te conhece,
Agora você é uma verdadeira menina livre.
Agora você é uma verdadeira menina livre,
Pelas ruas está vestida,
Toda a cidade te conhece,
Agora você é uma verdadeira menina livre.
De bar em bar e de volta pro bar,
Isso se tornou seu único caminho.
Deitada tranquila, com a mente longe,
Enquanto um rico senhor se jogava sobre ela.
Depois de algum tempo, ela se transformou,
Ninguém mais podia se aproximar dela.
Sentava sozinha, bebendo vinho na varanda
E então um desconhecido a levou à noite.
A encontraram morta, jogada na margem,
A água tinha lavado seu rosto.
Mas sabiam que era uma menina livre,
Reconheceram-na pelo longo cabelo.
Descanse em paz, menina,
Garota linda do Prekmurje,
Você conheceu muita dor,
Descanse em paz, menina.
Descanse em paz, menina,
Garota linda do Prekmurje,
Você conheceu muita dor,
Descanse em paz, menina.
Descanse em paz, menina.