Stari Nono
Stari nono krpa mreže starih mrež
ko v naročje svoje ga povabi vinska klet
prijateljev več ni da pil bi z njimi mlado vino
le spomini so ki prebudijo bolečino
divji šparglji z jajci in slanino
so vsak večer jih zvabili v kantino
in tista miza v kotu ki nestrpno je čakala na partijo briškole nikoli ni ostala sama
v duši je vihar
v duši je vihar
vsako jutro poljubila ga je z ognjem
preden je odplul na dolgo pot
in popoldne na pomolu zrla je v obzorje
da se vrne on ki ljubi jo
vse rože na obali so cvetele le za njiju dva
in res kako srečna sta bila
v senci pergole ljubezen jima je rodila sina
zdaj življenje vzelo mu je vse razen spomina
v duši je vihar
v duši je vihar
sam zdaj pije stari nono
mlado vino
Vovô Velho
Vovô velho, pano da rede de redes antigas
como se no colo dele o convidasse a adega
amigos já não estão pra beber com ele um vinho novo
só memórias que despertam a dor
aspargos selvagens com ovos e bacon
sempre os chamavam pra cantina à noite
e aquela mesa no canto que ansiosamente esperava por uma partida de buraco nunca ficou sozinha
na alma há um furacão
na alma há um furacão
cada manhã ela o beijava com fogo
antes de ele partir para uma longa jornada
e à tarde, no píer, ela olhava para o horizonte
esperando que ele voltasse, que a amava
todas as flores na praia floresciam só para os dois
e realmente como eram felizes
na sombra da pérgola, o amor lhes deu um filho
agora a vida levou tudo dele, exceto a memória
na alma há um furacão
na alma há um furacão
agora ele bebe sozinho, vovô velho
vinho novo