Kompleksomanija

Na smrt sem se prestrašu,
ko prviè sem spoznal,
da dolga suha prekla iz otroka sem nastal.
In da moj velik nos bolj krivo se drži,
in frizura moja vse povprek štrli.
Madonca, saj sem grši
kot zvonar v Notre Dame,
me nobena ženska marala ne bo!
Pa sem zastokal:

O, mama, kaj naj nardim,
o, mama, kaj naj nardim,
mama mama mama mama
o, mama, kaj naj nardim,
kako le kompleksov se znebim?!

Prijatelj mi je djal:
je s tabo v redu vse in prav.
Poglej ta špeh, ki name se z leti je nabral,
in pleša mi ratuje, se preveè znojim,
ko je najmanj treba, pa na vso moè zardim.
Madonca, saj sem grši
kot zvonar v Notre Dame,
me nobena ženska marala ne bo!
Pa sva oba zastokala:

O, mama, kaj naj nardim,
o, mama, kaj naj nardim,
mama mama mama mama
o, mama, kaj naj nardim,
kako le kompleksov se znebim?!

Prisedu je prijatelj, je dejal:
èist vredu sta oba,
poglejta raje mene, mene reveža.
Ušesa mi štrlijo, zobje vsi krivi so,
najhuj pa je, da spadam med pigmejsko nacijo.
Madonca, saj sem grši
kot zvonar v Notre Dame,
me nobena ženska marala ne bo!
Pa smo vsi trije zastokali:

O, mama, kaj naj nardim,
o, mama, kaj naj nardim,
mama mama mama mama
o, mama, kaj naj nardim,
kako le kompleksov se znebim?!

Tri ure smo ga pili,
vsak v mraène misli ujet,
potem pa smo poèasi k sebi prišli spet.
Opazoval smo ženske, to bil je šele hec,
a veste, na konc koncev je luštno biti dedc.
Ženske so še slabše, èist vsaki kaj fali,
se bo za vsacga našla kakšna,
lahko smo brez skrbi!
Takrat so pa ženske zastokale:

O, mama, kaj naj nardim,
o, mama, kaj naj nardim,
mama mama mama mama
o, mama, kaj naj nardim,
kako le kompleksov se znebim?!
Kako le kompleksov se znebim?!